O mladih se govori, ko je to popularno, z mladimi skoraj nikoli

56:58
 
Teilen
 

Manage episode 340017452 series 3391070
Von MMC RTV and RTVSLO – Val 202 entdeckt von Player FM und unserer Community - Das Urheberrecht hat der Herausgeber, nicht Player FM, und die Audiodaten werden direkt von ihren Servern gestreamt. Tippe auf Abonnieren um Updates in Player FM zu verfolgen oder füge die URL in andere Podcast Apps ein.
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.

Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?

To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.

Sogovorniki so:

Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.

“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”

Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.

“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”

Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.

“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”

Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.

“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”

39 Episoden